Dober dan, jesen.

Zna biti, da se danes poletje zares poslavlja od nas. Del dopoldneva sem na moje veselje preživela v gozdu, na sprehodu, v iskanju gob. Ki jih seveda ni bilo. :) Kljub vsemu je bilo čudovito, nadihati se svežega zraka, stopati med koreninami dreves, iskati z očmi tako zaželen rjavi klobuček na tleh. Nič ni bilo od tega. Moje misli so bile ves čas kot bi plavale naokoli, blizu in daleč stran od mene. Z očmi sem medtem vsake toliko pobožala dragi hrbet, ki je bil kot nekakšen svetilnik pred menoj. Da takoj prekinem to romantično podobo: brez tega hrbta bi se v gozdu z lahkoto izgubila. :) Ali vsaj pošteno zašla in se še bolj našvicala, da bi prišla do avtomobila. S prazno košarico, seveda. Orientacija je zame španska vas. Nekaj časa še gre. Potem pa se parkrat obrnem okoli in če prav hudo ne pazim, že nisem več gotova v katero stran moram. Tako da je bil hrbet pred menoj več kot najlepše, kar sem danes uzrla tam med debelimi bukvami. :) Kako čudovita drevesa so to! Ste kdaj objeli bukev? Ste kdaj objeli katero koli drevo, za trenutek zaprli oči in dihali globoko in čisto mirno? Jaz danes sem. Spet. Napolnila sem si baterije za mojo punčko, ki me je čakala pri babici doma. Pravzaprav me niti ni čakala. Samo zabavala se je s svojimi igračkami, se potopila v svoj svet, kjer tako rada čeblja in se zamaknjeno ukvarja s svojimi domišljijskimi junaki. Kako hito raste, srce moje malo, moja najsvetlejša lučka v življenju, moja največja ljubezen! Medtem, ko sem objemala drevo, sem začutila globoko vez z mojo deklico. Z življenjem. S hrbtom pred menoj. Z vami, dragi moji, znanci, prijatelji. Četudi se z nekaterimi slišim le preko telefonske slušalke, ste mi blizu. Začutim vaše misli, vašo preteklost, sedanjost in prihodnost. Ko se slišim z vami, čutim podobno kot danes, ko sem objela debelo, stoletno bukev. Tam me je čakala s svojimi sporočili. Tako kot jaz pričakam na drugi strani telefonske slušalke vas, ki iščete odgovor, nasvet, priporočilo za naprej. Največkrat me pokličete z upanjem na stvari, za katere si želite, da bi se zgodile. Ali da ne bi ugasnile. Veliko lahko sami naredite za to, da se upanje uresniči. Saj veste, kajneda? Ne za vsako ceno, toda vseeno ne odnehajte kar tako, tik preden se zgodi! Pozitivno naravnani, čistih misli stopajte naprej, če se le da. Zato, da vam ne bi tisto, kar si želite, manjkalo celo življenje. Saj veste kaj pravijo: največja izguba na svetu se ne zgodi takrat, ko nam nekdo od dragih umre. Največjo izgubo začutimo takrat, ko nekaj umira v nas, dokler živimo.

Rada vas imam in vas toplo objemam.

S.